Hja, pa je pripotoval k nam. Korona virus namreč. Dokler smo od daleč gledali, kaj se dogaja na Kitajskem, je šlo… Sedaj se je udomačil pri nas. Spremenil nam je življenje. Kar je bilo prej samoumevno, je sedaj zaradi lastnega zdravja in zdravja drugih omejeno. Objeti otroka, ki je prišel iz Ljubljane, pogovor s prijatelji, kafetkanje na toplem pomladanskem soncu, .. vse je na distanci.
In so prišle obvezne rokavice in maske. Glede rokavic, ne morem pomagati, glede mask pa akcija. Najprej zase, za prijatelje, mnogobarvne, zabavne, uradne, neuradne. Nekatere podarjene, nekateri so prispevali denar za material. Zakaj ne bi poizkusili s pikčastimi, optimističnimi rožnatimi, rdečimi, modrimi, zelenimi…. Maske sicer nimajo certifikata, so pa za najnujnejše opravke – obisk trgovine, lekarne, pošte…
V teh časih, ko težje prikličemo nasmeh na ustnice. Kako gre s smehom, tistim veselim, iz srca. Gre? Mene je sicer zgrabila močna neustvarjalna mrzlica. Maske so imele prednost. Vesela sem bila že, če se je zamenjala barva osnovnega blaga.
Po čem si bom zapomnila korona pandemijo?
Po maskah, rokavicah za v trgovino, po božanskih pohodih in sprehodih in res uničujočem zobobolu. Dežurna zobozdravstvena služba mi je pomagala na daljavo z dvema dozama antibiotikov. Se še držim nad morjem bolečine in sicer s protibolečinskimi tabletami. In ne boste verjeli, komaj čakam odprtje zobozdravstvenih ordinacij.
Ajde, gremo, gremo. Bomo premagali ta zoprni virus? Bomo! In izkoristili čas drug za drugega, se igrali družabne igre, šli v naravo, tja, kjer ni preveč ljudi. Prebrali kakšno dobro knjigo. Se pozdravljali od daleč, poklicali po telefonu, šli v trgovino za starejše ljudi? Spet prepoznali človečnost kot vrlino, ne samo denar, kapital, dobiček.
Ostanite mi zdravi! Pošiljam vam pozitivne misli, energijo, smeh in v teh časih virtualni objem,
Martina ?
