Povem po pravici – včerajšnjih kratkih 15 km je bilo pravi balzam za noge. Tudi lenoben popoldan je prijal. Danes bo lažje, si rečeva. Zjutraj spijeva zadnjo zalogo slovenske kave (smrk, smrk), pozajtrkujeva in se odpraviva nabirat nove kilometre. Cilj: Salceda, 26 km stran. Tokrat nama je uspelo pravočasno rezervirati prenočišče – počasi se učiva, tudi generacija X, kako delujejo mediji, elektronsko poslovanje in vsa ta komunikacija.
Pogled v nebo ne obeta nič dobrega, a upava na najboljše. Ob odhodu iz Melide poslikam še enega najstarejših križev na Jakobovi poti. Pokrajina je hribovita – gor in dol, mimo očarljivih vasic in poti, obdanih s poraščenim kamenjem. Še vedno naju spremljajo nasadi evkaliptusa z omamnim vonjem. Ob poti vidiva tudi olupke evkaliptusa – deblo namreč lušči skorjo kot kača kožo.
Prideva do prve kave. Kmalu naju ujame rosenje in ne veva – je to megla ali dež? Oblečeva pelerini – in potem vse skupaj v trenutku preneha. Zloživa jih. Čez čas se ponovi. In spet.
Utrujenost naju daje, kilometri se poznajo. A ne odnehaš. V Arzui najdeva kava bar, namenjen upokojencem – s krasnim pršutom. Lastnica nama ga prijazno nareže za na pot. Popijeva kavo, poslikava noge pršutov, ki visijo s stropa, in napolniva zaloge v marketu – kruh in jogurt.
Znova greva v oblačen dan. Še osem kilometrov. Iveta boli otiščanec, mene noge nasploh. Bodriva se. Po 26 kilometrih le prispeva do Salcede, najdeva alberg in se vseliva. Privoščiva si sendviče s sveže narezanim pršutom – pravi obrok!
Zvečer sva že stuširana in vsaj malo spočita, pripravljena na zadnje izzive v vaški gostilni.
Jutri – jutri prideva v Santiago. Zadnji kilometri pred ciljem.
Današnje jutro je bilo prijetno presenečenje. Dobro naspana se z vso ropotijo preseliva v kuhinjo oz. dnevni prostor alberga. Narediva si še eno izmed zadnjih kav Barcaffe in si privoščiva zajtrk, da sva res pripravljena na današnjo pot.
Kljub včerajšnji vremenski napovedi zunaj ni dežja. Jupi! Začneva dan brez ambicioznih ciljev – do Melide bi rada prišla, to je dovolj.
Narava ostaja galicijska – kamen, mah, gozdovi, pašniki, nekaj evkaliptusov, ki omamno dišijo. Hodiva mimo hiš in mimo zanimivih barov. Eden ima vrt z umetelno oblikovanimi pušpanovimi figurami, drugje na fasadi vidiva puščico, izdelano iz školjk svetega Jakoba.
V San Xulián do Camino se ustaviva za kavo. Potem greva celo skozi vasico z imenom Casanova. Nadaljujeva pot in si tik pred Melide privoščiva še pivo. Nato samo še čez most – in že sva v živahnem mestecu.
Prenočišča nimava rezerviranega, a kljub gneči nama uspe najti prostor že v prvem poskusu – v albergu O Cruceiro. Najprej dava prat perilo. Medtem greva na kosilo v pulperío Ezequiel, kjer je treba počakati na mizo. Opazujem kuharja, kako hiti in sproti pripravlja še dostavo.
Priznam – hobotnica je bila odlična. Zraven sva naročila še krompir, vse skupaj posuto z rahlo pekočo rdečo papriko. Za prste obliznit.
Potem šibava v sobo in si privoščiva popoldansko dremanje.
Sladek spanec v albergu. Spočita spakirava svojo ropotijo, si v kuhinji privoščiva kavo iz avtomata in banano. Zaenkrat še brez zajtrka. Mesto zapuščava v sveže jutro, skupaj z drugimi romarji, in opazujeva površino akumulacijskega jezera.
Danes imava kaj videti – veliki primerki rib pljuskajo po gladini. Jutro je hladno, a prijetno. Zdaj naju spremljajo tudi novi vonji Galicije. Mimo grede ugotavljava, da je na poti veliko farm, kar se pozna v zraku. Pujse, perutnina, krave, bike – vsak vonj posebej in vsi skupaj.
Prvih osem kilometrov ni bilo nobene prave vasi – samo farme in posamezne hiše. Na kavo sva lahko pozabila. Končno, malo pred Toxibom, odkrijeva večji bar – in si privoščiva kavo ter sendvič.
Vmes preverim elektronsko pošto – rezervacije za danes še vedno ni potrjene. Kar skrbi naju, saj je romarjev veliko. Upava, da bova v Palas de Rei našla prostor, saj bi sicer morala še naprej hoditi.
Vasice si sledijo ena za drugo, z imeni, ki jih prej še nisva zasledila: Ventas de Naron, Airexe, Boente… Na trenutke se zdi, da sva že bližje Arzui. Današnji vrhunec: dosegla sva najin 700. kilometer! Neverjetno.
A kot že večkrat, naju je po 12. uri znova ujel galicijski naliv. To je zdaj skoraj dnevna rutina. V Palas de Rei prideva malo po 15. uri in na srečo najdeva prenočišče v čudovitem albergu San Marco – brez vnaprejšnje rezervacije.
Ker sva bila lačna, sva v supermarketu seveda nakupila preveč. Povprašava domačine, kje strežejo najboljšo hobotnico po galicijsko. Najdeva gostilno, a hobotnica je na voljo šele po 19:30 – prepozno za naju. Zato nova runda nakupov: jajca, pršut, sir – in kosilo rešeno.
Sedaj sva vsak na svojem pogradu. Karte za domov že v žepu, tudi alberg za jutri – upajva – rezerviran. Utrujena čakava, da naju odnese spanec.
Z današnjim dnem vstopava v peti teden najinega peš potepanja po Caminu. Zjutraj sva si v res lepem albergu Oasis pripravila zajtrk v dobro opremljeni kuhinji, nato pa že podala na pot.
Jutro je bilo sicer obetavno, a napoved slabša. Preko drugega mostu iz mesta in že sva bila del reke romarjev. Kot rečeno – če želiš Compostelo, moraš prehoditi vsaj 100 km, zato je Sarria priljubljeno izhodišče. Vedela sva, da bo veliko ljudi, ampak da jih bo toliko?
Kmalu sva hodila malo gor, malo dol – skozi vasice, mimo pašnikov, po poteh, ograjenih s kamni in obraslih z mahom. Med mogočnimi hrasti in kostanji. Po kakšni uri ali dveh se nebo odpre in začne deževati. Ko ne poneha, narediva postanek v baru, kjer z drugimi romarji posušiva voljo ob kavi.
Potem gre lažje naprej. Na poti srečava vedno več kolesarjev – mnogi postajajo živčni, saj mokri kamni in blato niso njihovi zavezniki. Celo po pešpoteh drsijo in komaj se izognejo padcem. A srečo imava – nevihta se kmalu umiri.
Ko naju ulovi tretji vzpon, se odločiva za počitek – in to ravno prav, v majhni avtobusni postaji. Še preden si sezujem čevlje, začne deževati z gromom in bliskom. Počakava, da se umiri, in nato končno zagledava Portomarín.
Portomarín je bil nekoč ena najbolj cvetočih galicijskih vasi. V šestdesetih letih so zajezili reko Miño – stari del vasi je bil potopljen. Cerkev sv. Nikolaja in sv. Petra pa so razstavili in kamen po kamen prenesli na novo lokacijo nad jezerom. Danes je to mestece turistična točka, kjer se zgodovina in sodobnost srečata sredi narave.
V mesto prideš po strmih stopnicah, z razgledom na akumulacijsko jezero.
Rezervirala sem alberg že včeraj, a ker ni bilo potrditve, sva skoraj ostala brez prenočišča. A imela sva srečo – nekdo je odpovedal, in tako sva vendarle dobila sobo tam, kjer sva načrtovala.
Obiskala sva supermarket, si skuhala kosilo in zdaj veselo dremuckava.
Počasi bo čas, da začnem iskati letalsko karto za domov – kar dobro se sliši.
Pozdravljeni vsi skupaj. Dolžna sem vam še poročilo za včeraj.
Kot sem nazadnje napisala, sva čakala in dočakala večerjo. Postregli so jo izven alberga, v posebni stavbi, ki je posnetek pollozas – značilnih keltskih ovalnih hiš, kritih s slamo. Seveda smo tja vsi prišli mokri do kože, ker je lilo kot iz škafa. Miza je bila polkrožna, kar je ustvarilo posebno vzdušje. Na meniju: zelenjavna juha, govedina z rižem in limonina pita. Pravi užitek je bil požirek vina tinto. Po večerji sva bila tako utrujena, da sva zaspala v hipu.
Danes zjutraj sva s kavo iz avtomata in banano za prvo silo že ob 6:30 zapustila alberg. Čelna svetilka je bila zelo koristna.
Začela se je meni tako ljuba Galicija – žvrgolenje ptic, zvončkljanje kravjih zvoncev, šumenje vetra in vode, ter kamenje, ki se pojavlja v vseh možnih oblikah: kot ograja, kot strešna kritina, kot okras na fasadah ali kot brv čez potoček.
Stari kostanji kraljujejo ob poti. Nekoč so pomenili preživetje – kuhani, pečeni, kot moka ali nadomestek za mleko. Kasneje so jih izpodrinili krompir in koruza. V Ramili še vedno stoji mogočen kostanj, a mnogi že propadajo.
Uživava ob pogledih na breze in travnike, kjer se mirno pase živina. Vasice oživijo z glasnim petjem petelinov, kokodakanjem kokoši in celo oglašanjem gosi. Midva pa naprej, proti koncu današnje etape.
Opazila sem, da borovnice letos dobro cvetijo – letina bo očitno bogata.
Kljub čarobnosti pokrajine naju noge pošteno bolijo in sva si rekla, da je to najina zadnja etapa nad 28 km. Jutri bo verjetno bolj živahno, saj Sarria velja za priljubljen začetek Camina – prav od tod naprej je treba prehoditi vsaj 100 km za Compostelo. Zato bova od jutri dalje žigosala Credencial dvakrat na dan.
Vedno bolj se zavedava – in najine noge tudi – da sva že prehodila več kot 660 km. Ko pogledaš nazaj… to ni kar tako.
Za zagotavljanje najboljših izkušenj uporabljamo piškotke, ki služijo shranjevanju in/ali dostopu do podatkov o napravi. Soglasje za te tehnologije nam bo omogočilo obdelavo podatkov, kot so vedenje pri brskanju ali edinstveni ID-ji, na tem spletnem mestu. Neprivolitev ali preklic privolitve lahko negativno vpliva na nekatere zmožnosti in funkcije.
Funkcionalni
Vedno omogočeni
Tehnična hramba ali dostop sta nujno potrebna za zakonit namen omogočanja uporabe določene storitve, ki jo naročnik ali uporabnik izrecno zahteva, ali izključno za namen prenosa sporočila prek elektronskega komunikacijskega omrežja.
Nastavitve
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistika
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno za anonimne statistične namene. Brez sodnega poziva, prostovoljnega izpolnjevanja obveznosti s strani vašega ponudnika internetnih storitev ali dodatnih zapisov tretje osebe informacij, shranjenih ali pridobljenih samo za ta namen, običajno ni mogoče uporabiti za vašo identifikacijo.
Trženje
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za ustvarjanje uporabniških profilov za pošiljanje oglaševanja ali za sledenje uporabniku na spletnem mestu ali na več spletnih mestih za podobne trženjske namene.
