Vedno sem rada ustvarjala. Od risanja, do ročnih del. Najprej sem se naučila plesti (pri nas pravimo »štrikanje«), nato kvačkati, in vesti. Malo makrameja, preizkusila sem tudi s šivanjem in seveda s tem povezanim patchworkom.
patchwork
Zakaj?
Ker me to veseli, pomirja in ker imam rada ustvarjanje. Nikoli mi ni žal časa, ki ga prebijem za šivalnim strojem. Trenutno manjkrat posežem po pletilkah, kvački ali igli za vezenje. Šivalni stroj pa je vedno pri roki. Redko sem šivala oblačila, morda včasih kakšno za otroke. Menjava zadrg, krpanje in robljenje hlač, to ja. Za kaj več ni bilo časa ob ubijalskem delovniku in treh otrocih. Sedaj , ko so odrasli, lahko uživam v ustvarjanju, ki si ga lahko privoščim. Redkokatera stvar uspe v prvem poizkusu, kar me še bolj vzpodbudi, da poskusim druge načine izdelave, drug kroj … Je hobi, je delo, je strast.
Ko boste imeli priložnost, da boste vzeli v roke mojega pujska, se spomnite, da sem ga naredila šiv za šivom. Da nimajo nikoli iste oblike oči, isto število vbodov, da trepalnice niso nikoli enake, da so ušesa, včasih viseča, včasih našpičena, ker je ta pujsek točno takšen kot je, eden in edini. Mogoče obstaja podoben pujs z isto barvo ušes in rilčka, enaka pa nista.
In ravno to me vedno razveseli. Podobni, vendar ne enaki, vsak zase poseben, kot velja za vse nežive stvari in živa bitja.
Lep večer želim.
Martina
