Po desetih letih me je Camino spet poklical. Leta 2014 sem prehodila 500 kilometrov Jakobove poti – od Burgosa do Santiaga. Omejevalo me je število prostih dni v službi, a po tihem sem si takrat zaželela, da bi enkrat prehodila celotni Camino Frances.
Lani sva s partnerjem sprejela odločitev, da bi letos skupaj stopila na to pot. Zdaj je čas dozorel. Priprave potekajo.
Na Camino se odpraviš z minimalno opremo in dobro uhojenimi čevlji – in midva sva se lotila priprav že novembra. Pridno sva hodila vsak dan, če le ni bilo preveč pasje vreme.
Romarsko listino sem naročila kar v Sloveniji, pri Društvu prijateljev Jakobove poti. Kupila sem tudi posodobljen vodič »Španska Jakobova pot«. Na nahrbtnikih bova nosila prepoznavni simbol romarjev – Jakobovo školjko. Školjki sva kupila, pojedla vsebino, ju očistila, Ive pa je naredil luknje, da jih bova lahko obesila.
Seveda je treba poskrbeti tudi za finance – za hrano, prenočišča in prevoz. Celo leto sva varčevala dvoevrske kovance in jih dajala v hranilnik, ki se odpre samo z odpiračem za konzerve. Tik pred zdajci sva jih zamenjala in bila prijetno presenečena. Uf… veliko sva privarčevala! Seveda bo treba še nekaj dodati iz drugih virov, a osnovno je pokrito. Finance – kljukica.
Zdaj je na vrsti še dokončen izbor opreme: pohodna oblačila, majice, čevlji – vse iz obstoječe zaloge. Zdravila, obliži in ostala obvezna oprema so že pripravljeni.
Letalska karta je kupljena – letela bova iz Benetk v Bordeaux, nato pa z vlakom naprej do Saint-Jean-Pied-de-Porta, kjer se začne Camino Frances.
In zdaj – pot pod noge.
Pravijo, da te mora Camino sprejeti. Če naju sprejme, je pred nama 800 kilometrov hoje do Santiaga in še več kot 100 kilometrov do Finisterre. Komaj čakam, da se začne.
To je šele začetek.
Z vami bom delila tudi utrinke s poti.
Martina
