667 km do Santiaga
Danes sva bila že pred sedmo po zajtrku, spakirana in pripravljena na pot. Odpraviva se mimo cerkve Iglesia del Crucifijo – templjarske cerkve s posebnim križem v obliki črke Y – in čez star most, po katerem je kraj dobil ime. Hodiva še v mraku, saj tukaj sonce vzhaja precej kasneje kot pri nas.
Zvečer pa je svetlo vse do 20.42. Ko to pišem (ob 19. uri), je še vedno 23 °C. A zjutraj je bilo tako sveže, da je Ive potreboval rokavice.
V mraku hodiva med reko Rio Arga in cesto. Sledi strm vzpon proti avtocesti in naprej proti Mañeru, kjer narediva prvi počitek. Redno zračiva čevlje, nogavice in noge. Noge namaževa z mastno kremo, navlečeva nogavice in čevlje – to ponavljava vsake 2–3 ure. Pomaga proti žuljem.
Med žitnimi polji in vinogradi se počasi vzpenjava proti Cirauquiju, srednjeveškemu naselju z ozkimi ulicami. Kraj zapustiva po ostankih rimske ceste (Calzada Romana) in čez razvaline starega mostička. Pot se nato nenehno dviga in spušča, med oljkami, žitom in vinom.
Vzpon do kraja Lorca je kar zahteven, nato pa končno sledi nekaj olajšanja. Sonce pripeka, pot se spušča in pelje po ravnini do kraja Villatuerta. Prijetna pot ob reki Ega naju pripelje v Estello (oz. Lizarro).
Takoj na začetku naju pozdravi napis na fasadi, z nama povsem razumljivo vsebino (glej slike). Nasmehneva se in greva dalje. V Estelli je čutiti prisotnost industrije – najprej jo vidiva, nato pa tudi zavohava. Vprašava se, če bova jutri v bolj dišečih krajih.
Najina pot se zaključi v Ayeguiju, ki je videti kot predmestje Estelle. Tu najdeva Lidl, si kupiva sestavine za večerjo in se namestiva v prenočišče v prenovljeni športni dvorani. Dobiva komplet za zaščito postelje. Nato pa same dobre stvari: testenine s tuno – res nama je teknilo. Sledi tuš, pranje perila, poročilo domov, pivo in nato počasi spat.
Lep pozdrav vsem in lahko noč – odvisno, kdaj boste brali.
Vaša Martina
