0 km do Santiaga
Danes je bil dan D. Do Santiaga s strumnim korakom – kolikor nama je pač ostalo energije.
Zjutraj vstaneva, si narediva čaj, pojeva standardni zajtrk in greva peš v nov dan. Pot naju pelje skozi majhne vasice, gor in dol, levo in desno. Noben bar ni odprt, o trgovinah pa sploh ni sledu. Šele po deseti uri prideva do prve kave.
Iveta boli otiščanec – in kaže, da se je vnel. Skrbi me, saj je danes pred nama dolga etapa, najmanj 28 kilometrov. A Ive ne odneha. Vztrajava. Poslavljava se od vaških hišic, njiv, pašnikov in kamnov, poraslih z mahom. Voda teče iz vseh smeri – Galicija ostaja zvesta sebi.
Še vedno naju spremljajo nasadi evkaliptusa in njihov pomirjujoč vonj. O Pedrouzo, Lavacolla, Monte do Gozo… kraji si sledijo, eden za drugim. Na Monte do Gozo prvič zagledava Santiago. Tu bi moral stati spomenik v čast obisku papeža Janeza Pavla II., a je bil leta 2021 odstranjen in poslan na restavracijo.
Midva pa še kar hodiva. Potem se začne spust. Zagledava tablo »Santiago«, malo naprej pa napis »Santiago de Compostela«. Prosiva korejskega peregrina, da naju slika. Sva srečna. Do katedrale je še 1900 metrov. Stisneva še ta zadnji kos.
Ko prideva do katedrale, si vzameva čas za fotografijo. Nato greva po Compostelo – potrdilo o prehojenem Caminu. Dobiva ga. Potem sledi iskanje prenočišča. Najdeva sobo blizu poti, po kateri sva prišla.
Ne dojameva še povsem, da je to to. Da jutri ni treba nikamor. Lahko pohajkujeva po mestu in si ogledujeva znamenitosti. Odločila sva se, da je hoje dovolj. Do Finisterre bova šla z avtobusom – utrujena sva.
Romanje je po eni strani končano, učinki pa bodo ostali. Hvala, ker ste romali z nama. In hvala za vse spodbudne besede.
Rada vas imava in imejte se lepo,
Martina & Ive
P.S.: Zahvaljujeva se Sgeek Jadranki Smiljič za urejanje in ažurno objavljanje blogov. Super je bilo sodelovati s tabo.
