28 km do Santiaga
Povem po pravici – včerajšnjih kratkih 15 km je bilo pravi balzam za noge. Tudi lenoben popoldan je prijal. Danes bo lažje, si rečeva. Zjutraj spijeva zadnjo zalogo slovenske kave (smrk, smrk), pozajtrkujeva in se odpraviva nabirat nove kilometre. Cilj: Salceda, 26 km stran. Tokrat nama je uspelo pravočasno rezervirati prenočišče – počasi se učiva, tudi generacija X, kako delujejo mediji, elektronsko poslovanje in vsa ta komunikacija.
Pogled v nebo ne obeta nič dobrega, a upava na najboljše. Ob odhodu iz Melide poslikam še enega najstarejših križev na Jakobovi poti. Pokrajina je hribovita – gor in dol, mimo očarljivih vasic in poti, obdanih s poraščenim kamenjem. Še vedno naju spremljajo nasadi evkaliptusa z omamnim vonjem. Ob poti vidiva tudi olupke evkaliptusa – deblo namreč lušči skorjo kot kača kožo.
Prideva do prve kave. Kmalu naju ujame rosenje in ne veva – je to megla ali dež? Oblečeva pelerini – in potem vse skupaj v trenutku preneha. Zloživa jih. Čez čas se ponovi. In spet.
Utrujenost naju daje, kilometri se poznajo. A ne odnehaš. V Arzui najdeva kava bar, namenjen upokojencem – s krasnim pršutom. Lastnica nama ga prijazno nareže za na pot. Popijeva kavo, poslikava noge pršutov, ki visijo s stropa, in napolniva zaloge v marketu – kruh in jogurt.
Znova greva v oblačen dan. Še osem kilometrov. Iveta boli otiščanec, mene noge nasploh. Bodriva se. Po 26 kilometrih le prispeva do Salcede, najdeva alberg in se vseliva. Privoščiva si sendviče s sveže narezanim pršutom – pravi obrok!
Zvečer sva že stuširana in vsaj malo spočita, pripravljena na zadnje izzive v vaški gostilni.
Jutri – jutri prideva v Santiago. Zadnji kilometri pred ciljem.
Imejte lep dan, večer in noč,
Martina & Ive
