67 km do Santiaga
Sladek spanec v albergu. Spočita spakirava svojo ropotijo, si v kuhinji privoščiva kavo iz avtomata in banano. Zaenkrat še brez zajtrka. Mesto zapuščava v sveže jutro, skupaj z drugimi romarji, in opazujeva površino akumulacijskega jezera.
Danes imava kaj videti – veliki primerki rib pljuskajo po gladini. Jutro je hladno, a prijetno. Zdaj naju spremljajo tudi novi vonji Galicije. Mimo grede ugotavljava, da je na poti veliko farm, kar se pozna v zraku. Pujse, perutnina, krave, bike – vsak vonj posebej in vsi skupaj.
Prvih osem kilometrov ni bilo nobene prave vasi – samo farme in posamezne hiše. Na kavo sva lahko pozabila. Končno, malo pred Toxibom, odkrijeva večji bar – in si privoščiva kavo ter sendvič.
Vmes preverim elektronsko pošto – rezervacije za danes še vedno ni potrjene. Kar skrbi naju, saj je romarjev veliko. Upava, da bova v Palas de Rei našla prostor, saj bi sicer morala še naprej hoditi.
Vasice si sledijo ena za drugo, z imeni, ki jih prej še nisva zasledila: Ventas de Naron, Airexe, Boente… Na trenutke se zdi, da sva že bližje Arzui. Današnji vrhunec: dosegla sva najin 700. kilometer! Neverjetno.
A kot že večkrat, naju je po 12. uri znova ujel galicijski naliv. To je zdaj skoraj dnevna rutina. V Palas de Rei prideva malo po 15. uri in na srečo najdeva prenočišče v čudovitem albergu San Marco – brez vnaprejšnje rezervacije.
Ker sva bila lačna, sva v supermarketu seveda nakupila preveč. Povprašava domačine, kje strežejo najboljšo hobotnico po galicijsko. Najdeva gostilno, a hobotnica je na voljo šele po 19:30 – prepozno za naju. Zato nova runda nakupov: jajca, pršut, sir – in kosilo rešeno.
Sedaj sva vsak na svojem pogradu. Karte za domov že v žepu, tudi alberg za jutri – upajva – rezerviran. Utrujena čakava, da naju odnese spanec.
Lahko noč v Slovenijo,
Martina & Ive
