Jutro je bilo čisto nedeljsko. Vstaneva malo pred 8. uro in skočiva do lokalnega marketa. Stric tam ima skoraj celo mesarijo v trgovini . Kupiva si zajtrk – obvezno bagete , ker so res neznansko dobre! Pojeva, zagrejeva vodo za kavo in se počasi odpraviva. Ob pol devetih že stopava po poti.
Mimogrede, sprašujeva se, zakaj so postavili tovarno magnezija v tako majhno vas.
Pokrajina je pravljična – ob reki Arga se vrstijo prijetni majhni kraji. V zraku je vonj mahu in lišajev, kot da bi vsak hip izza kakšne veje pokukal škrat .
Pot je raznolika: od blatnih in gozdnih mehkih poti do kamnitih stezic. Nič se ne jeziva – vreme nama je naklonjeno in pelerine lahko ostanejo v nahrbtniku.
Postanek za kavo in pivo (ja, oboje je treba!). Potem pa naprej, po zavitih stezicah. Vse cveti – češnje, jablane v popkih, rožmarin… in še ena skrivnostna gozdna roža (jo deliva z vami spodaj!).
V eni izmed vasic si pod cvetočo češnjo zluftava noge, čevlje in nogavice. Pobrskava še za kaj za pod zob. Nato pa fotofiniš proti Pamploni!
Tam naju pričaka lep alberg, s prijaznima gostiteljema – prostovoljcema iz Nemčije. Celo pot se nama je cedila slina po juhi… in v Pamploni jo končno dobiva – ribjo . Odlična! Cena? Koga briga – še posebej ne v nedeljo popoldan.
Ogledava si še areno za bikoborbe in spomenik Hemingwayu… potem pa šc nazaj v prenočišče. Jutri spet hodiva.
Zdaj pa še blog, stuširana sva in… lahko noč vsem v Sloveniji!
Hvala, ker hodite z nama v mislih.
Buen Camino!
Martina & Ive
