93 km do Santiaga
Z današnjim dnem vstopava v peti teden najinega peš potepanja po Caminu. Zjutraj sva si v res lepem albergu Oasis pripravila zajtrk v dobro opremljeni kuhinji, nato pa že podala na pot.
Jutro je bilo sicer obetavno, a napoved slabša. Preko drugega mostu iz mesta in že sva bila del reke romarjev. Kot rečeno – če želiš Compostelo, moraš prehoditi vsaj 100 km, zato je Sarria priljubljeno izhodišče. Vedela sva, da bo veliko ljudi, ampak da jih bo toliko?
Kmalu sva hodila malo gor, malo dol – skozi vasice, mimo pašnikov, po poteh, ograjenih s kamni in obraslih z mahom. Med mogočnimi hrasti in kostanji. Po kakšni uri ali dveh se nebo odpre in začne deževati. Ko ne poneha, narediva postanek v baru, kjer z drugimi romarji posušiva voljo ob kavi.
Potem gre lažje naprej. Na poti srečava vedno več kolesarjev – mnogi postajajo živčni, saj mokri kamni in blato niso njihovi zavezniki. Celo po pešpoteh drsijo in komaj se izognejo padcem. A srečo imava – nevihta se kmalu umiri.
Ko naju ulovi tretji vzpon, se odločiva za počitek – in to ravno prav, v majhni avtobusni postaji. Še preden si sezujem čevlje, začne deževati z gromom in bliskom. Počakava, da se umiri, in nato končno zagledava Portomarín.
Portomarín je bil nekoč ena najbolj cvetočih galicijskih vasi. V šestdesetih letih so zajezili reko Miño – stari del vasi je bil potopljen. Cerkev sv. Nikolaja in sv. Petra pa so razstavili in kamen po kamen prenesli na novo lokacijo nad jezerom. Danes je to mestece turistična točka, kjer se zgodovina in sodobnost srečata sredi narave.
V mesto prideš po strmih stopnicah, z razgledom na akumulacijsko jezero.
Rezervirala sem alberg že včeraj, a ker ni bilo potrditve, sva skoraj ostala brez prenočišča. A imela sva srečo – nekdo je odpovedal, in tako sva vendarle dobila sobo tam, kjer sva načrtovala.
Obiskala sva supermarket, si skuhala kosilo in zdaj veselo dremuckava.
Počasi bo čas, da začnem iskati letalsko karto za domov – kar dobro se sliši.
Imejte se skrajno lepo in uživajte,
Martina & Ive
