115 km do Santiaga
Pozdravljeni vsi skupaj. Dolžna sem vam še poročilo za včeraj.
Kot sem nazadnje napisala, sva čakala in dočakala večerjo. Postregli so jo izven alberga, v posebni stavbi, ki je posnetek pollozas – značilnih keltskih ovalnih hiš, kritih s slamo. Seveda smo tja vsi prišli mokri do kože, ker je lilo kot iz škafa. Miza je bila polkrožna, kar je ustvarilo posebno vzdušje. Na meniju: zelenjavna juha, govedina z rižem in limonina pita. Pravi užitek je bil požirek vina tinto. Po večerji sva bila tako utrujena, da sva zaspala v hipu.
Danes zjutraj sva s kavo iz avtomata in banano za prvo silo že ob 6:30 zapustila alberg. Čelna svetilka je bila zelo koristna.
Začela se je meni tako ljuba Galicija – žvrgolenje ptic, zvončkljanje kravjih zvoncev, šumenje vetra in vode, ter kamenje, ki se pojavlja v vseh možnih oblikah: kot ograja, kot strešna kritina, kot okras na fasadah ali kot brv čez potoček.
Stari kostanji kraljujejo ob poti. Nekoč so pomenili preživetje – kuhani, pečeni, kot moka ali nadomestek za mleko. Kasneje so jih izpodrinili krompir in koruza. V Ramili še vedno stoji mogočen kostanj, a mnogi že propadajo.
Uživava ob pogledih na breze in travnike, kjer se mirno pase živina. Vasice oživijo z glasnim petjem petelinov, kokodakanjem kokoši in celo oglašanjem gosi. Midva pa naprej, proti koncu današnje etape.
Opazila sem, da borovnice letos dobro cvetijo – letina bo očitno bogata.
Kljub čarobnosti pokrajine naju noge pošteno bolijo in sva si rekla, da je to najina zadnja etapa nad 28 km. Jutri bo verjetno bolj živahno, saj Sarria velja za priljubljen začetek Camina – prav od tod naprej je treba prehoditi vsaj 100 km za Compostelo. Zato bova od jutri dalje žigosala Credencial dvakrat na dan.
Vedno bolj se zavedava – in najine noge tudi – da sva že prehodila več kot 660 km. Ko pogledaš nazaj… to ni kar tako.
Lep večer,
Martina & Ive
