170 km do Santiaga
Zjutraj elektrike še vedno ni bilo. Zajtrkujeva hladen zajtrk v sobi. Ob 7:10 pa sobo končno razsvetli svetloba – elektrika je prišla nazaj. Hitro nafilava telefone, kolikor se da, nato pa odrineva na pot.
Iz Villafranca del Bierzo vodi pot večinoma ob avtocesti A Coruña. Stisnjena je med reko Valcarce, lokalno cesto in avtocesto. Kave nikjer. Vsi bari so še vedno zaprti zaradi včerajšnjega izpada.
Prvi kraj, kjer upava na kavo, je Pereje. Kraj deluje zapuščeno, celo alberg, kjer sem spala leta 2014, je že nekaj časa zaprt. Asfalt in še enkrat asfalt.
Fotoarhiva danes skoraj ni – kolikor je pač ostalo baterije.
Kraji si sledijo drug za drugim. Šele v eni oštariji nama uspe dobiti kavo. Kasneje izveva, da še vedno nimajo elektrike – skuhali so jo z vročo vodo, ogreto na plinu. Ni bila ravno vrhunska, a je bila topla.
Nadaljujeva in si v Ambasmestasu privoščiva pivo – hladno in pravo.
Malo se mencava, kje bova prespala. Odločiva se za občinski alberg v Vega de Valcarce (pod avtocesto). Naselje ima vse: bankomat, restavracije, dva marketa. Sedaj je vse spet v redu.
Obnovila sva zaloge, si skuhala kosilo in oprala cunje.
Počasi se bližava meji med Galicijo in Leonom. Potem naju čaka še samo 160 km do Santiaga.
Imava se dobro in še na bolje kaže.
Pozdrav vsem,
Martina & Ive
