229 km do Santiaga
Današnje jutro… kako naj ga opišem? Hitro pograbiva banane za zajtrk in se odpraviva v jasno, hladno jutro. Pred nama je en izmed psihično in fizično najzahtevnejših dni doslej.
Najprej do Santa Catalina de Somoza, kjer pade prva kava. Trgovin ni, zato se oskrbiva v El Ganasu, prijazna lastnica nama pripravi še zajtrk.
Pot naju vodi večinoma po kolovozih vzporedno z glavno cesto. Teren se vztrajno dviguje. V Rabanal del Camino, zadnjem večjem naselju pred vzponom, si privoščiva pivo – in zraven tapase. Drobna energijska spodbuda pred vzponom na Foncebadón.
Foncebadón – vasica, ki je bila skoraj zapuščena, danes pa znova zaživela. Leta 2014 je bila zame temačna, zdaj pa je polna prenočišč in življenja. A midva imava nor načrt: še naprej do El Aceba.
Preden nadaljujeva, pa najpomembnejša točka dneva: Cruz de Ferro.
Preprost železni križ na lesenem drogu, kjer romarji odložijo kamenje, ki ga prinesejo od doma – kot simbol svojih bremen in molitev.
Položim dva kamna: svojega in še enega, ki simbolizira boj za zdravje meni zelo drage osebe. Ta del romanja je posvečen tudi njej.
Tudi Ive odloži svoj kamen. Sedeva na klopco. Tiho. Vsak pri svojih mislih. Močno čustven trenutek.
Nato naprej. Mimo Manjarina, kjer domuje samooklicani potomec templarjev – brez vode, brez elektrike.
Pot je brutalna: kamnita, strma, in predirno dolga. Na levi strani so gore še v snegu, midva pa garava po razriti poti.
32 km danes. Peklenskih.
Končno v daljavi zagledava zastave v El Acebu. Hitiva, ampak v vasico prispeva šele malo pred sedmo zvečer. Šele tretji alberg ima še prostor. Hitro pod tuš, nato na pelegrino meni.
Vsak v svoji postelji, sestradana in popolnoma izmučena.
Jutri upava na bolj sproščen dan.
Lahko noč,
Martina & Ive
