263 km do Santiaga
Ah, ta jutra. Zajtrk pojeva kar v sobi, se spakirava in že hitiva proti Astorgi. Seveda prej prečkava še nekaj vasi.
Najprej prideva do Hospital del Órbigo, kjer si končno privoščiva prvo pravo kavo. Ta kraj je znan po veličastnem mostu z 20 loki (zgrajenem v 10.–11. stoletju, na temeljih rimskega mostu). Na ravnici ob mostu še danes vsako prvo nedeljo v juniju prirejajo viteške igre.
Danes je vroče, brez sence, skupaj z drugimi peregrini tavajoče sledimo poti Camino Francés. Mimo hriba s križem končno zagledava Astorgo.
Potegneva še do San Justo de la Vega – pade še ena kava – nato pa skozi nadhod čez železnico in po ozkih uličicah do katedrale de Santa María in Gaudijeve škofovske palače.
Astorga je pravi biser – bogato rimsko oporišče Asturica Augusta, od koder so Rimljani nadzorovali rudnike zlata v Medulasu. Kasneje, v 18. in 19. stoletju, pa center španske industrije čokolade.
Priznam, v objektiv sem ujela tudi restavracijo z Michelinovo zvezdico (2024). Navdušena.
Poslikava znamenitosti in hitro nadaljujeva – v ozadju grmi in naju preganja nevihta. Najhujše gre sicer mimo naju, a v Valdeviejasu naju vseeno ujame dež. Pelerine pomagajo le malo.
Iščeva alberg v vasi – zaprt. Telefonska številka za stik je komaj vidna. Nič, šibava naprej.
Končno prispeva v Murias de Rechivaldo. Prvi alberg nama ni všeč (ni Wi-Fija), zato se nastaniva v albergu Casa Flor. Prijazen sprejem, prha, nato pa hitro na večerjo.
Jutri naju čaka poseben dan: vzpon na Foncebadón in obisk Cruz de Ferro. S seboj imava kamenčka z doma, da ju odloživa pri znamenitem križu – v simbolično slovo od bremen.
Zdaj pa hitro spat, da bo jutri dovolj moči.
Lahko noč,
Martina & Ive
