316 km do Santiaga
Zjutraj se hitro pobereva iz spalnice. Na avtomatu si skuhava kavo, vzameva še mleko. Ko želiva nekaj pogreti v kuhinji, pa – alarm! Ive sproži požarni alarm. Tako pač je s kuhinjami, ki se reklamirajo kot “na voljo”.
Spijeva kavo, obujeva pohodne čevlje in se odpraviva. Pri hrani sva ziheraša – vedno imava nekaj zaloge, vsaj za en obrok. Dan je sončen in obeta se lepo vreme.
Hitro prispeva med polja in nato v Mansilla de las Mulas, kjer si nekaj privoščiva iz nahrbtnika. A opaziva, da sonce upočasnjuje najin korak, zato ne počivava dolgo.
Ob poti se zvrsti več manjših krajev, a v spominu ostane počivališče pri Arcahuejo – posebej urejeno za romarje: s pipo za pitno in nepitno vodo, s streho za senco, s klopmi pod in izven strehe. Tam si prezračiva noge, spočijeva in prvič resno spregovoriva o domu. Ga pogrešava? Seveda. A vendar – raje končava Camino, kot da bi šla zdaj domov in se potem vračala. Če bi se sploh.
Z okrepljeno voljo nadaljujeva proti Leónu, kjer se pot začne vleči. Predmestja so dolga, prometna. Nato še izgubiva smerne puščice proti katedrali. A z nekaj Duolingo španščine se znajdeva in prideva do čudovite katedrale. Seveda narediva nekaj fotografij, še eno slovo od Leóna, potem pa – naprej.
Nisva mislila, da bova danes prehodila več kot 30 km. A najdeva prenočišče v Trobajo del Camino – hotel! Kopalnica, brisače, fen, banja, postelja za dva… To je razkošje. Zmatrana in lačna se odpraviva na večerjo.
Jutri greva dalje.
Pozdrav v Slovenijo!
Martina & Ive
P.S.: Danes sem si zapisala tudi cene bencina – za primerjavo. 😄
