Od Roncesvalles / Orreaga do Zubiri (736,3 km do Santiaga)
Zjutraj nas ob 6:15 zbudi varnostnik – prižge luč in nas opozori, da je čas za pospravljanje postelj. Ob pol sedmih naju že žene glasen glas. Vstaneva, pospraviva, se preoblečeva in spakirava.
V kuhinji avtomatu za kavo rečeva naj samo mleko – dodava domačo kavo iz nahrbtnika. Okus po domu.
Včeraj sva poleg magnezija vzela tudi protibolečinske tablete – mislim, da je bila dobra odločitev. Noge danes ne bolijo.
Pot pod noge. Poslikava kamen s številko 755 km do Santiaga, nato pa pozirava še pri cestni oznaki 790 km. Slikala naju je prijazna Korejka.
Pogled na sveže oprano naravo po dežju je prečudovit. Pot je razmočena, in malo težje loviva korak, ampak bolje tako kot dež med hojo. Spomin na včerajšnji dež in veter je še vedno živ.
Danes nimava točno določenega cilja – želiva si regenerirati telo in skrajšati pot, da si opomoreva. Števec korakov ni najbolj točen in razdalje se ne ujemajo z vodičem. Se nama zdi, da je tukaj kilometer nekoliko daljši.
Hodiva do prve trgovine in si narediva zalogo hrane. Okrepčava se v parku v kraju Auritz. Nato spet stopiva na Camino, ki vodi skozi gozd do vasi Aurizberri z zanimivo sodobno cerkvijo, posvečeno sv. Bartolomeju.
Pot se nato vzpne proti prelazu Mezkiriz. Najprej je mehka gozdna steza, potem pa nenadoma grob, kamnit tlak. Noge začnejo boleti – prav neusmiljeno. Na vzpetini Alto de Erro se spet izmenjujeta kamnita podlaga in makadam.
Sledi še spust – dolg, kamnit, utrujajoč – vse do kraja Zubiri. Ta kraj je znan po mostu Puente de la Rabia – mostu stekline. Včasih so verjeli, da žival, ki trikrat prečka ta most, ne bo več stekla.
Penzion Ezubirata je najin današnji dom. Operem perilo, sledi sprehod po mestu, večerja in zdaj… lahko noč.
Se beremo jutri,
Martina 🌙✨
