368 km do Santiaga
Zjutraj samo hitro nekaj malega – banana, sok, malo kruha – in že naju ni več. Odhod brez kave. A kmalu naletiva na odprt bar (ki je tudi alberg) in si privoščiva izvrstno kavo ter zavitek z nougat kremo. Čudovit natakar, vse skupaj je pasalo do neba.
Ob koncu vasi pa napis na klopi: »380 km – zdaj ste na sredini Camina.« Jupi! Naprej med polji in zelenimi njivami. Pogled nazaj – ugotoviva, da Terradillos de los Templarios ni bil daleč in če včeraj noge ne bi tako bolele…
Prepoznam alberg, kjer sem spala leta 2014 – še vedno vse tipi-topi.
Pot naju vodi med jutranje meglice, do San Nicolasa, kjer si privoščiva še drugo kavo. Nato pa naprej proti Sahagúnu, kjer potiho upava, da bova našla dvoposteljno sobo. Dan za nakupe: moji čevlji so končno odpovedali, kupiva nove. Moja torbica za pas? Tudi šla. Tudi zanjo najdeva zamenjavo.
Naletiva še na drogerijo – obnoviva zaloge: geli, šamponi, kreme za utrujene noge. Zadovoljna. Alberg najdeva, obljubljena dvoposteljna soba je bila najprej na voljo… potem pa kar naenkrat ne več. Malo razočaranja. Zdi se, da rezervacije vse bolj izrivajo romarje, ki hodimo brez vnaprej dogovorjenih prenočišč. Marsikoga že na poti pobere taksi, ki ga pripelje v rezervirano sobo – mi pa lahko ostanemo brez.
Odneseva pete iz Sahagúna. Med polji in dvema vinogradoma (ja, štela sem!) prispeva do Calzada del Coto, najinega današnjega cilja. Prijazna vasica in še prijaznejši prostovoljec naju sprejme v albergu. Trgovina zaprta, a če pozvoniš, gospodar odpre. Nakup, gotovina, in greš.
Pojéva nekaj malega, tuš, nato še večerni prigrizek.
Pošiljava lep pozdrav v Slovenijo (priznava – včasih se nama tudi zalušta domov).
Lep večer ali dan – odvisno, kdaj bereš.
Martina & Ive
