390 km do Santiaga
Danes vstaneva z veseljem. Spanec je bil dober, ponoči pa je deževalo kot iz škafa – midva pa na toplem in suhem. Hvaležna do neba.
Zjutraj si po dolgem času privoščiva Black&Easy kavo z mlekom – spomin na jutra doma. Nato še maslo, marmelada, kruh, kakav in sok. Najéva se, kot že dolgo ne.
Odpraviva se iz alberga s toplino v srcu. Ne bova pozabila juhe, ki so nama jo prostovoljci včeraj skuhali in postregli, ko sva zmrznjena prispela. Takih trenutkov ne pozabiš.
Iz Carrióna greva mimo zanimive cerkve – od zadaj narediva selfie s pročeljem. Na desni strani meglice, ki se sramežljivo dvigajo. Nadaljujeva pot po Via Aquitana – poti, po kateri so Rimljani prevažali zlato iz rudnikov Las Médulas do Bordeauxa. Značilna za to pot? Ravnina. Naravnost. Več kot 14 km brez ovinka.
Levo in desno polja – žita, repica. Zeleni in rumeni odtenki pomirjajo in navdihujejo. Poleti je ta odsek brez sence velik izziv. Danes nama je bilo vreme pisano na kožo. Edina težava: ni sence in tudi skritih kotičkov za WC skoraj ni.
Prvo naselje po ravnini je Calzadilla de la Cueza – tam si privoščiva pivo in krompirjevo pito. Nato še nekaj kilometrov do Ledigosa. Komaj čakava večerjo.
Sonce sije, bunde so oprane. Le še večerja in postelja.
Upava, da ste preživeli lepo in mirno velikonočno nedeljo.
Utrujena, a zadovoljna,
Martina & Ive
