457 km do Santiaga
Zjutraj začneva brez kave – samo sok, banane, jogurt in seveda kruh. Odpraviva se v mrzlo, megleno jutro. V Tardajosu domačini že hitijo v službo in praskajo led z vetrobranskih stekel – zunaj je -2 °C. Mrzlo kot zadnje tri dni.
Pot nadaljujeva proti Rabe de las Calzadas, kjer si v toplem romarskem baru privoščiva izvrstno kavo. Nato dalje, v meglo med žitna polja. Pot se vleče. V laseh imam slano skorjo. Noge hodijo v enakomernem ritmu, glava pa odtava po svojih mislih.
Sledi Hornillos del Camino – kraj, kjer sem pred desetimi leti prvič prespala. In še vedno je tam trgovina »469«, z istim prijaznim gospodom, ki je že večkrat prehodil Camino. Oskrbiva se z nujnim, nato nadaljujeva pot po tihem polju proti Hontanasu. Malo govoriva, več razmišljava.
Romarjev je precej. Megla se končno dvigne, veter ni več tako hladen. Ob žitnih poljih se zdaj vrtijo še električne vetrnice.
Hontanas naju pričaka skrit v dolinici, zavarovan pred vetrom. Trgovine v vasi ni, zato morava naprej. Še 10 km. Tokrat vodi makadamska pot ob glavni cesti. Utrujena sva, a naenkrat se pred nama pojavijo ruševine samostana sv. Antona. Tudi tam se da prespati v zelo skromnih razmerah.
Še malo in zagledava eno najdaljših vasi v Španiji – Castrojeriz. Leži ob vznožju hriba z gradom, razporejena v obliki polmeseca. Težko najdeva alberg Casa Nuestra. Nato še trma iskanja trgovine – jutri je praznik in vse bo zaprto. V tako dolgi vasi je najti market pravi izziv, a uspe nama.
Za večerjo: pašta. Potem pa v mrzle sobe – brrr! Te stare kamnite hiše znajo biti res ledene.
Sedaj pa lahko noč.
Martina & Ive
