Zjutraj naju pričaka hiter, nekoliko okrnjen zajtrk v Villafranca Montes de Oca (kar v španščini pomeni gosje gore). Oblečeva se toplo – oba imava podhlače in dve plasti pod bundo. Pelerini pripravljeni, saj je vremenska napoved slaba: dež in veter.
Kljub temu ne izgubiva poguma in zakorakava v hladno jutro s še hladnejšim vetrom – le 5 °C. Čaka naju 12 kilometrov čez hribovito pokrajino brez vasi, bifejev ali postojank. Veter piha kot nor, a vsaj dež le občasno poškropi. Pokrajina se izmenjuje med borovimi in hrastovimi gozdovi, pot je makadamska in razmočena od preteklega dežja.
Nastaviva korak proti San Juanu de Ortega, mimo spomenika ustreljenim iz leta 1936 (v času španske državljanske vojne). Hitro prezračiva noge in čevlje in že nadaljujeva. V San Juanu si privoščiva topel čaj – bil je božanski, saj naju je kljub več plastem oblačil zeblo.
Naprej proti Atapuerci, znani po arheološkem najdišču prvih humanoidov. Veter še vedno ne pojenja. Utrujena prispema do Agesa, kjer si privoščiva še nekaj hrane iz nahrbtnika. Opazujeva gosaka, kako zvesto čuva svojo gosko med hranjenjem.
Nato v hrib, ob vojaški coni, zaščiteni z bodečo žico. Na vrhu – križ. Nadaljujeva mimo manjših, videti praznih vikend vasic proti današnjemu cilju – Cardeñuela Riopico.
Ob vstopu v prikupen alberg se ulije dež s snegom. Midva pa na varnem in hvaležna, da sva na toplem. Hrano naročiva (kuhinje za lastno uporabo tukaj ni), pojéva, se stuširava in zavijeva v spalke. Prva runda spanca že za nama – zdaj pa veselo čebljava v skupnem prostoru.
Lep večer vam želiva – in ostanite na toplem.
Jutri naju čaka Burgos – veliko mesto. Nadaljevala bova pot mimo večjih mest, kjer le redko prenočiva. Prva tretjina poti je za nama – veseliva se vsega, kar še pride.
Martina & Ive
