553 km do Santiaga
Današnje jutro se je začelo brez posebnega veselja. Slabo sva spala, pričakovala sva dež in utrujenost od včeraj se je poznala. Za zajtrk le malo kruha z marmelado, magnezij in seveda kava. Nato napolniva steklenice in se odpraviva v nov dan.
Do prvega kraja, Santo Domingo de la Calzada, kjer stoji znana cerkev, ki v notranjosti gosti dve živi kokoši. Menjajo ju vsakih 21 dni. Zakaj kokoši?
Legenda pravi, da je nemški romar z družino prenočil v mestu. Ko je zavrnil ljubezen gostilniške hčerke, ga je ta obtožila kraje. Romarja so obesili. Ko sta se starša vračala iz romanja, sta sina zagledala še živega – na ramenih svetega Dominga. Sodniku, ki je ravno jedel, sta povedala, kaj sta videla. Ta je odgovoril: “Vaš sin je tako mrtev kot ti dve kokoši na mojem krožniku.” A kokoški sta oživeli. Odtlej sta v mestnem grbu dve kokoši.
Žal sva bila prezgodnja, da bi ju videla v živo.
Dobro pripravljena na dež nadaljujeva pot – vsak v svoji pelerini – proti Grañonu, brez postankov. Za krajem tabla označuje mejo med pokrajinama La Rioja in Castilla y León. Uradno sva v španski žitnici. Povsod so polja – žito, namakalni sistemi – in kraji si sledijo vsakih nekaj kilometrov.
Dež ne pojenja, čevlji so mokri in težko si privoščiva pavzo. Malo pred Redecillom najdeva kamnito počivališče za romarje s streho. Tam si preoblečeva nogavice in namaževa noge. Takoj gre lažje naprej, čeprav nebo ostaja sivo in težko.
Prispeva v Villamayor del Río – današnji cilj. Tuš, pozno kosilo, televizija in nogomet. Tudi to je Camino.
Operiva še perilo, vse je blatno.
Malo civilizacije v nedeljo pa res ne škodi.
Se sprašujete, če imam žulje? Seveda. Majhni so, a gre.
In veste kaj? V desetih dneh sva prehodila nekaj metrov manj kot 230 km. Zasluženo zadovoljna.
Pošiljava deževen pozdrav v Slovenijo,
Martina & Ive
