Saint-Jean-Pied-de-Port → Roncesvalles / Orreaga (24,9 km – števec pravi 32,1 km)
Zjutraj se pozno odpraviva iz alberga. Spanje ni bilo ravno kraljevsko, ampak zajtrk je bil dober – samopostrežen. Še Barcaffe Black & Easy in že stopiva v nov dan.
Na nebu visijo težki oblaki. Bo deževalo ali ne? Začnemo s predvidenimi 24,7 km. Po 7 km – še vedno oblaki, težki, temni, a dežja ni. V mislih se zahvalim bogovom vremena. Še veselje do slikanja me ni minilo, kljub vzponu.
Potem se pooblači še bolj. Začne deževati in nato še pihati. Mrzel veter vleče z vseh strani – v hipu si premočen. Oblečem pelerino, da bi se zaščitila pred dežjem in vetrom. Nič ne pomaga. Veter odpre vse gumbe. Vsi pelegrini se spogledamo in se ne moremo odločiti, ali je pelerina v pomoč ali nadloga.
Dež po nekaj kilometrih poneha, veter pa vztraja in v hipu posuši vetrovke. A pokrajine skoraj nimam časa opazovati – naslanjati se moraš na veter, da se sploh lahko premikaš naprej. Tako je bilo kakšnih 15 kilometrov.
Zaradi vsega skupaj nismo bili niti pozorni, kdaj smo prečkali mejo med Francijo in Španijo.
Pokrajina pa – divje lepa. Ogromno konjev, ki se pasejo prosto, nekaj krav, ovc in koz. Videli smo tudi nekaj žrebičkov. A ovira dneva ostaja veter.
Prelaz Col de Lepoeder in podaljšana pot – namesto 25 km smo prehodili kar 32 km. Za prvi dan je to veliko. Verjetno smo ubrali vse možne alternativne poti.
Končno prispemo v albergue v Orreagi, kjer nas gosti star, a posodobljen samostan. Spalnice so na treh nivojih, z dvigalom, vse čisto in urejeno. Organizacija je odlična.
Ljudje pa – ogromno nas je. V bližnji gostilni je zmanjkalo menijev za romarje, zato strežejo le po principu à la carte.
Zdaj smo že v posteljah. Zunaj dežuje kot iz škafa. Upam, da bo jutri vreme bolj prijazno.
To je Camino – prvi dan skoraj pogrnemo po celi črti, a v srcu vemo: prav nič ne gre po načrtu … in prav zato je točno tako, kot mora biti.
Z vami bom delila še več utrinkov s poti.
Martina 🙏💨🌧️
